Stoletje od prve nogometne tekme na Goriškem

so__a_naslovnica.jpg

Nova Gorica, 26.12.2011

Zgodba o dijaškem nogometnem klubu Jugoslavija iz Gorice

V iztekajočem se letu je minilo natanko stoletje od prve organizirane nogometne tekme na Goriškem. Poleti 1911 se je slovenski dijaški nogometni klub Jugoslavija iz Gorice najprej pomeril s koprskim italijanskim klubom, zatem pa se z dijaškim klubom Hermes iz Ljubljane.

Začetke nogometne igre na Goriškem je v svoji diplomski nalogi z naslovom Nastanek in delovanje telesnokulturnih in športnih društev na Goriškem do prve svetovne vojne na ljubljanski Fakulteti za Šport pod mentorstvom dr. Tomaža Pavlina raziskala Alenka Perhavec iz Vipave.

Oktober 1947 velja za ustanovni datum nogometnega kluba, ki v svojem nazivu nosi ime Gorica. Tako se ND Gorica naslanja na povojno nogometno tradicijo nogometne igre na tem območju. Leta 1947 so se namreč v Šempetru pri Gorici združili klubi iz Šempetra (TD Gorica), Bilj (TVD Partizan) in Mirna (Adrija) ter si nadeli naziv FD Gorica.

Oktobra 1947 so bili za člane prvega upravnega odbora FD Gorica izvoljeni: predsednik Janko Klančič, dr. Franc Derganc, dr. Marjan Zdravlič, Franc Zorn in Andrej Mlekuž.       

Še pred tem je na širšem območju Goriške z delovanjem pričel NK Volga (kasneje Branik) iz Solkana, ki je prvič nastopil v sezoni 1918/1919. V Mirnu (nekdaj FD Adrija, danes ND Adria) so nogometno moštvo ustanovili leta 1922. Deloval je tudi klub v Anhovem. Takoj po 2. svetovni vojni, leta 1946, so v Biljah ustanovili TVD Partizan. Kot rečeno, pa je bilo le leto zatem z združitvijo klubov iz Šempetra, Bilj in Mirna ustanovljeno FD Gorica.

Leta 1963 se je Železničar Nova Gorica iz Šempetra združil z NK Branikom iz Solkana ter se preselil v Novo Gorico. V Biljah so klub obudili leta 1972, še pred tem (1961) so z delovanjem pričeli v Renčah, med leti 1971 – 1973 pa še v Šempasu in Brdih. 

O prvih korakih nogometnega ustvarjanja na Goriškem je bilo doslej znanega malo. Prav iz tega razloga smo se pri ND Gorica s soglasjem diplomantke Alenke Perhavec odločili za celotno objavo dela diplomske naloge, ki opisuje delovanje prvega nogometnega moštva na Goriškem. Dijaška ekipa iz Gorice z imenom Jugoslavija je imela povsem slovenski značaj.

IZSEK IZ DIPLOMSKE NALOGE

Uvodna pojasnila

''S kar precej težavami smo se srečali pri iskanju virov za Dijaški nogometni klub ''Jugoslavija'', ki naj bi bil, po navedbah v knjigi Alda Rupla ˝Telesna kultura med Slovenci v Italiji˝ in Branka Marušiča v različnih publikacijah, ustanovljen v šolskem letu 1907/1908. Po pregledu več časopisov, iskanju med registri društev v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici in pregledu izvestij Goriške gimnazije omenjenega podatka ali kakršnekoli omembe tega kluba v letih 1907 in 1908 nismo našli. Šele članek o nogometni tekmi v časopisu Soča iz leta 1911 nam je nekako odprl pot do naslednjega vira informacij, ki smo ga našli v ljubljanskem neodvisnem časopisu Dan. Opisane so zgolj nogometne tekme med ''Jugoslavijo'' in takrat delujočim ljubljanskim dijaškim klubom Hermes, ki se je kasneje organiziral v Ilirijo. V reviji Sport, ki je začela izhajati leta 1920, so se v eni izmed številk dotaknili oz. omenili nekaj o začetkih nogometa pri nas, vendar pa žal o delovanju kluba, o igralcih, o revolucionarnem imenu, ki so si ga nadeli goriški dijaki, nismo našli ohranjenega nobenega zapisa.''

Vsebina

''Današnja športna igra se je razvila iz stare ljudske igre, ki so jo na angleškem otoku poznali vsaj že v 12. ali 13. stoletju in jo imenovali ''football''. Tudi v Italiji so časovno vzporedno igrali svojo ''giocco di calcio'', v Franciji pa je igra imela ime ''shoul'' ali ''soule''. (Stepišnik, 1968)

Nadaljnjemu razvoju tega športa so veliko pripomogli študentje in dijaki v Angliji, ki so v svojih ''colleges'' začeli igrati staro igro za svojo zabavo, za svoj šport. Prvi klubi so nastali po letu 1848, takrat so bila napisana tudi prva pravila, ki pa se niso ohranila. Tako poznamo pravila iz Upinghama (1862), ki pravzaprav pomenijo začetek modernega nogometa. (Stepišnik, 1968)

Tudi pri nas so prav srednješolci nogometu tlakovali pot. Igro so v začetku gojili samo v ozkem šolskem okolju in igrali tekme samo med posameznimi razredi. (Stepišnik, 1968) Leta 1908 so se mali dijaški klubi v Ljubljani povezali v srednješolski Slovenski Football Klub Hermes. Kljub temu, da se je Hermes moral spopadati z velikimi ovirami – zlasti je moral premagati nasprotovanja in zastarele nazore konzervativnih šolskih oblasti – je vse bolj utrjeval svojo organizacijo. Jeseni 1910 si je pridobil primerno velik prostor in 7. maja 1911 priredil prvo javno tekmo s ˝Studentesco sportivo˝ iz Trsta (rezultat 2:2). (Sport, št. 4, letnik I, 17. julij 1920)

Na Goriškem so se slovenski dijaki združili v Dijaški nogometni klub ˝Jugoslavija˝, ki je pozneje prerasel dijaške okvire, medtem ko so ljubljanski hermežani prestopili v prvi civilni klub Ilirija. Oba kluba, tako goriška Jugoslavija kot ljubljanska Ilirija, sta bila nosilca organiziranega slovenskega nogometa do prve svetovne vojne. (Pavlin, 2005)

Na Goriškem se nogomet prvič omenja v goriški gimnaziji v okviru ˝Jugendspiele˝ v šolskem letu 1897/1898. (48. Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Gorz; Gorz 1898) ˝Jugendspiele˝ so bile igre, organizirane vsako sredo in soboto popoldan.

Igrali so predvsem nogomet (Fussball), igro z žogo, podobno današnjemu rugbyju (Schleuderball), baseball (Schlagball) in igro, podobno današnjemu balinanju (Boccia). (59. Jahresbericht der k. k. Staat-Oberrealschule in Gorz uber das Schuljahr 1908/1909, Gorz 1909).

Glede na literarne vire (Stepišnik, Rupel) domnevamo, da je goriški nogometni klub Jugoslavija začel delovati v šolskem letu 1907/1908, vendar točnega podatka nismo nikjer zasledili, čeprav smo pregledali skoraj vse časopise, ki so takrat izhajali. Zasledili pa smo, da je ravno v tistem šolskem letu oziroma spomladi 1908 časopis Soča pisal o nevzdržnih razmerah na goriških šolah, saj naj bi slovenske dijake na nemški gimnaziji in realki zatirali, zato naj bi ti večkrat prišli v konflikt z vodstvom šole in ostalimi neslovenskimi dijaki. Morda so ravno zaradi tega dijaki ustanovili nogometno ekipo in si nadeli ime ''Jugoslavija'', ki je za takratni čas zagotovo pomenilo nekaj kontroverznega in revolucionarnega. V časopisju in ostalih publikacijah pa se ta klub začenja omenjati z letom 1910 oz. 1911. V reviji Sport omenjajo, da naj bi se paralelno z ljubljanskim Hermesom začela razvijati goriška ''Jugoslavija'', to pa naj bi bilo v letu 1910. Goriške dijake je vodil g. A. Gorjup.

Prva omemba nogometne tekme je bila v goriškem časopisu Soča v letu 1911, in sicer poročajo o dveh odigranih tekmah v Gorici. V letu 1912 poročajo o nogometni tekmi med Hermesom in Jugoslavijo, poročilo dveh tekem iz leta 1913 pa smo našli v ljubljanskem časopisu Dan.

Na binkoštni ponedeljek, 5. junija 1911, sta bili na Rojcah v Gorici organizirani dve nogometni tekmi. Prva je bila ob štirih popoldne med ljubljanskim klubom Hermes in italijanskim goriškim klubom. Slovenci so se izkazali in dobili tekmo z rezultatom 5:0. Sledila je še tekma med slovenskim goriškim klubom (ne omenjajo nobenega imena) ter italijanskim klubom iz Kopra. Slednji so si celo izposodili tri igralce v tržaškem klubu ''Edera'', vse z namenom, da bi premagali goriško ekipo. Tekma se je začela ob šesti uri popoldan. Italijansko koprsko moštvo, ki je igralo v črnih dresih, je bilo vsekakor favorizirano. Vendar se je tisti dan tekma odvijala povsem drugače od načrtovanega. Goričani so zmagali z rezultatom 5:2 in v Soči poročajo, da je bil to prazničen dan v srcih vseh Goričanov. Na koncu še dodajajo, da bi moralo biti več zanimanja za zdravi šport ''football''. (Soča, št. 64, letnik XIL, 6. junij 1911).

Julija 1911 je bila tudi prva tekma med Hermesom in Jugoslavijo, na kateri so goriški dijaki zmagali z rezultatom 3:2. V Trstu je bila ekipa z imenom ˝Studentesca sportiva˝, prav tako dijaški klub. Stiki med temi klubi so postali od takrat tesni in prisrčni, pogostokrat so z uspehom nastopili kombinirano, na primer v Trstu proti Black star (2:1), v Celovcu proti I.F.U.A.S.K. (2:1). (Sport, št. 4, letnik I, 17. julij 1920)

V Soči poročajo (po poročilu iz časopisa Dan), da je bila na ponedeljek, 8. aprila 1912, odigrana prva tekma v omenjeni sezoni. Tekmo so igrali v Ljubljani, na tivolskem travniku, gledalcev je bilo okoli 2 tisoč. Nogometno tekmo je organizirala Ilirija. Med seboj so se pomerili goriški srednješolci (Jugoslavija) proti ljubljanskim srednješolcem (Hermes). Goriško moštvo naj bi bilo znano kot zelo dobro že iz poprejšnje sezone, saj je imelo v svojih vrstah nekaj prvovrstnih igralcev. Tisti dan je Hermes nastopil s petimi rezervnimi igralci v prvi postavi. Goriško moštvo je nastopilo v rdeče-belih dresih, ljubljansko pa v svoji stari barvi (belo-rdečo z zvezdo). Hermes je začel igro s stranjo proti soncu, toda kmalu so dobili Goričani premoč. Poznalo se je, da je bilo na eni strani moštvo, ki je bilo vajeno igrati v svoji sestavi, medtem ko se je pri Hermesu pokazala zmeda, pri kateri si tudi znani boljši igralci niso znali pomagati. Goričani so imeli dobro desno krilo, desno zvezo in sredino. Tako se ni dalo ničesar doseči. V prvi polovici tekme je bil rezultat v korist Goričanov 2:0. Igra se je večinoma gibala na ljubljanski strani in njihov vratar je imel veliko dela. Prvi gol je bil lasten (verjetno avtor s tem misli, da je bil v celoti plod goriške ekipe ali pa je bil avtogol), drugi pa je nastal iz zmešnjave pred ljubljanskimi vrati. V drugi polovici igre se je Hermes zelo trudil, da bi izenačil, vendar se jim kar nekaj časa ni posrečilo. Desno krilo je zapravilo kar nekaj lepih priložnosti, levo krilo pa ni moglo prebiti dobre goriške obrambe. Potem pa je ljubljanski nogometaš Betetto s strelom iz daljave zabil gol za rezultat 1:2. Ampak tik pred koncem tekme se je posrečil ''solo'' prodor goriškemu igralcu, ki je zadel gol za končni rezultat 3:1 za Jugoslavijo. Po zadnjem golu je sodnik Šlajpah zapiskal konec tekme. Občinstvo je igralce in zmagovalce radostno pozdravljalo. (Soča, št. 42, letnik XLII, 11. april 1912).

V ljubljanskem časopisu Dan navajajo nekatere rezultate preteklih tekem. Omenjena je tudi goriška Jugoslavija, ki naj bi z ekipo Klagenfurten Fussball-Atletiksportklub izgubila z 0:8. (Dan, št. 143, letnik I, 23. maj 1912).

Pred aprilskima tekmama leta 1913, ki sta bili organizirani na nedeljo in ponedeljek v Ljubljani med goriško Jugoslavijo in ljubljansko Ilirijo, so v dnevniku Dan takole poročali: ''Ilirija tekmuje za binkoštne praznike z doslej najmočnejšim slovenskim nogometnim moštvom Jugoslavijo iz Gorice. Ti dve tekmi bosta odločili, kateremu moštvu pripada vodilno mesto v nogometnem športu med Slovenci. Ilirija je tekmovala z Jugoslavijo že dvakrat in je v obeh tekmah izgubila. Leta 1911 s 3:2 in leta 1912 z rezultatom 3:1.'' (Dan, št. 493, letnik II, 10. maj 1913)

Na tem mestu pa moramo vseeno poudariti, da so šele leta 1913 nogometaši Ilirije odigrali prvi tekmi z goriško Jugoslavijo. Pred tem je namreč Ilirija nekaj časa sponzorirala nogometni klub Hermes. Nogometne tekme v letih 1911-1912 so bile odigrane med goriško Jugoslavijo in ljubljanskim Hermesom (in ne Ilirijo, kot so zapisali v časopisu Dan). (Pavlin, 2005)

Prva tekma, v ponedeljek 12. maja 1913, se je končala z izidom 2:1 v korist ljubljanske Ilirije. Slabemu vremenu navkljub se je tekma odigrala v Tivoliju. Goričani so nastopili v rdeče-belih dresih, Ljubljančani pa v modro-belih. Goričani so imeli v svoji ekipi nekaj zelo dobrih igralcev, ki so se tudi izkazali s svojo igro. Ilirija je pokazala mirno kombinatorno igro, trezno in premišljeno, in je do konca tekme ohranila dobro kombinacijo. Goričani so igrali temperamentno, na trenutke tudi preostro. Že v začetku se je pokazalo, da sta si moštvi precej enakovredni. Dolgo so se menjali napadi brez uspeha, dokler ni iz gneče pred vrati Ilirije žoga končala v mreži. Goričani so s tem golom obvladovali situacijo na igrišču. Ob koncu prvega polčasa je bil rezultat 1:0 za Jugoslavijo. V drugi polovici tekme je hotela Ilirija remizirati, vendar jim ni uspelo prebiti goriške obrambe. V nadaljevanju je sodnik piskal 10-metrovko in Ljubljančani so imeli priložnost za izenačenje. Kljub dobremu goriškemu vratarju je žoga končala v mreži. Jugoslavija je popustila in Ilirija je nekaj minut kasneje zabila še en gol. Rezultat je ostal nespremenjen do konca tekme in Ilirija je po dveh letih končno slavila zmago nad Goričani. (Dan, št. 494, letnik II, 12. maj 1913)

Na drugi tekmi se je zbralo kar veliko gledalcev, okoli 500 jih je tekmo spremljalo s tribun, prav toliko pa s ceste, kjer jim ni bilo potrebno plačati vstopnine. Vreme je bilo, za razliko od prejšnje tekme, lepo. Ilirija je nastopila s svojim drugim moštvom, medtem ko je v goriškem igralo samo 5 rezervnih igralcev, ostali pa so bili iz prve postave. Prvi gol je padel z desetmetrovke, ker je goriški igralec tik pred vrati pri padcu zadržal žogo z roko. Tako se je prvi polčas končal z izidom 1:0 za Ilirijo. V drugi polovici je Ilirija zopet zadela za vodstvo 2:0. Napadalska vrsta Ilirije je bila dobra, vendar pa na trenutke celo malo prepočasna, medtem ko je obrambna vrsta vestno odbila vse nasprotnikove napade. Vratar je ujel vse žoge, ki so bile v njegovem dosegu. Goričani so sicer imeli eno večjo priložnost, ko je žoga zadela prečko. Pri Goričanih so se izkazali napadalci in zelo zanesljiv vratar. (Dan, št. 495, letnik II, 13. maj 1913).''

Z zgornjimi izseki avtorica predstavlja neposredne dokaze o zagnanosti prvih slovenskih nogometašev na Goriškem. Po nekaterih podatkih naj bi klub Jugoslavija deloval do pričetka prve svetovne vojne, leta 1915. Igralci naj bi se nato razkropili, nekaj priimkov z goriškega območja je v kasnejšem obdobju moč zaslediti tudi pri ljubljanski Iliriji. Ob začetkih delovanja Adrije v Mirnu leta 1922 pa so nekateri nekdanji člani goriške Jugoslavije igrali tudi za mirensko moštvo.  


Nogometni_tekmi_junij_1911.jpg

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izpis iz časopisa Soča, 6. junija 1911