OBDOBJE: 1947-1963

ZGODOVINA GORIŠKEGA NOGOMETA  (1947-1963)

Zametki današnjega nogometnega dogajanja na širšem območju Goriške segajo v zgodnja leta dvajsetega stoletja. Še pred prvo svetovno vojno je bil v Gorici, ki je bila leta 1947 s Pariško mirovno pogodbo dodeljena Italiji, v sezoni 1907/1908 ustanovljen srednješolski nogometni klub s pomenljivim imenom Jugoslavija. To je izražalo takratno razpoloženje goriških Slovencev do pripadnosti slovenski narodni skupnosti in Slovenstvu nasploh. Takoj po prvi svetovni vojni je v Solkanu vzniknil nogometni klub Volga, ki so ga morali zaradi pritiskov vedno bolj porajajočega se fašizma na območju celotne Primorske po nekaj letih preimenovati v Olgo. Z nogometno igro so v tistih medvojnih letih začeli še v Anhovem in v Mirnu.  

Leto 1947 je bilo za primorske Slovence izrednega pomena: razrušena dežela, razseljeno in od telesnih ter duševnih ran strto prebivalstvo je dočakalo vrnitev k matični domovini v zanosu, da bi končno začelo lasten gospodarski in družbeni napredek. Na nogometnem področju so začeli delovati v Biljah, v Solkanu je spet zaživela Volga, v kasnejših letih (1971-1973) so bili registrirani tudi klubi v Renčah, Šempasu (NK Vodice) in v Goriških brdih (NK Brda).      

Oktobra 1947 ustanovljeno FD Gorica  

Oktober 1947 pomeni začetek več kot šestdesetletne tradicije neprekinjenega igranja nogometa na Goriškem. Ponazarja rojstni dan nogometnega kluba z imenom Gorica, pristnega in naravnega predhodnika današnjega Nogometnega društva Gorica. Ta je v vseh dosedanjih desetletjih letih spreminjal ime, igrišča oz. lokacije, položaje na lestvicah prvenstev, menjeval vodstva, nudil neizmerno veselje številnim igralcem, razveseljeval in kdaj tudi razočaral zvesto publiko, vsekakor pa se razvojno vzpenjal vse do sodobnih časov, ko je klub s svojim delovanjem postal eden izmed najbolj prepoznavnih športnih kolektivov aktualne slovenske države.    

Vrhnja fotografija: Ekipa ŠD Gorica oktobra 1948

Temeljni kamen tedaj novega nogometnega kluba je bil položen z dogovorom uprav takratnega Telovadnega društva Gorica (TD Gorica) s sedežem v Šempetru pri Gorici, TVD Partizana iz Bilj in NK Adrije iz Mirna, da se združijo v eno društvo z namenom igranja nogometa. Razlog združitve je bil praktične narave, saj je TVD Partizan iz Bilj že imel pravico nastopati v tedanji II. slovenski nogometni ligi. Pravico je prevzelo novorojeno društvo z imenom Fizkulturno društvo Gorica, krajše FD Gorica. Vsi igralci, strokovne moči in vodstvo se je skoncentriralo na enem mestu – v Šempetru pri Gorici in sicer na igrišču, na območju katerega danes stoji Splošna bolnišnica ''Dr. Franca Derganca'' Nova Gorica.    

Ustanovitelji FD Gorica  

Oktobra 1947 so bili za člane prvega upravnega odbora FD Gorica izvoljeni: predsednik Janko Klančič, dr. Franc Derganc, dr. Marjan Zdravlič, Franc Zorn in Andrej Mlekuž.        

Nogometno moštvo se je v petdesetih letih imenovalo Železničar Nova Gorica ali krajše ŽNK Nova Gorica. V Šempetru pri Gorici je bil sedež kluba do jeseni 1963, ko so se na tamkajšnjem igrišču že začele priprave za izgradnjo regijske bolnišnice. Skupaj s prihodom v Novo Gorico, na novozgrajeni Stadion v Športnem parku, ki je premogel le igrišče, atletsko stezo in travnat nasip za gledalce, sta se ekipi iz Šempetra in NK Branik iz Solkana, ki je bil na novo preoblečena bivša Volga, združili in prevzeli ime NK Nova Gorica.    

Uspeh v pokalu leta 1948

Kot prvak primorske nogometne podzveze je ekipa FD Gorica prvo vidnejšo uvrstitev zabeležila že leto po ustanovitvi. Leta 1948 je na finalni tekmi za pokalnega prvaka Slovenije v Celju premagala domači Kladivar. V vlogi zmagovalcev slovenskega pokala so se Novogoričani udeležili zaključnega tekmovanja v okviru 16 najboljših ekip iz celotne Jugoslavije. V izločilnih bojih je Gorica s 4:5 klonila na Reki in tako zaključila s tekmovanjem.   

Šempeter - 1955 prijateljska tekma Železničar - Juventina 

Prijateljska tekma v Šempetru pri Gorici med Železničarjem Nova Gorica in Juventino iz Štandreža.

Slovenski prvaki leta 1955

Največji uspeh je goriški nogomet v obdobju nekdanje skupne jugoslovanske države doživel že v prvih povojnih letih. V sezoni 1954/55 je moštvo tedanjega Železničarja osvojilo prvo mesto v zahodni skupini slovenske lige, ki je bila do leta 1958 razdeljena na dve polovici. Skupni prvak slovenske lige, ki sta ga določili finalni tekmi med zmagovalnima ekipama njenega zahodnega in vzhodnega dela, je napredoval v slovensko-hrvaško ligo, ki je bila v rangu kasnejše druge zvezne lige. Finale je tako Železničar iz Nove Gorice igral z Rudarjem iz Trbovelj. Na prvem srečanju v Zasavju so domači slavili kar s 4:1. V preobrat na povratni tekmi je verjel le malokdo, vendar so igralci Železničarja, ob bučni podpori številnih ljubiteljev nogometa, ki so se v tistih časih zbirali okrog igrišča v Šempetru, pripravili presenečenje, zmagali s 5:1 in postali slovenski prvaki.    

Slovenski prvaki 1955

NK Železničar Nova Gorica - Slovenski prvaki leta 1955 

V naslednji sezoni jih je tako čakalo naporno tekmovanje v slovensko-hrvaški oz. conski ligi, kjer so izmed dvanajstih moštev končali na zadnjem mestu. Dolga potovanja in težki nasprotniki so na ekipi pustili posledice. ŽNK Nova Gorica, kot se je tedaj preimenoval klub, je v conski ligi skupno dosegel 19 zadetkov, kar trinajst pa jih je prispeval Ivan Markič, ki je bil najboljši strelec slovenskih moštev.    

Končna lestvica conske lige 1955/56: 1. Lokomotiva Zagreb 34 točk, 2. Odred Ljubljana 28, 3. Šibenik 28, 4. Split 26, 5. Ljubljana 23, 6. Rijeka 22, 7. Metalac Beograd 21, 8. Trešnjevka Zagreb 20, 9. Branik Maribor 19, 10. Karlovac 19, 11. Segesta Sisak 19 in 12. Nova Gorica 5 točk.    

Druženje z zamejci, nastop v prvenstvu STO-ja

Še pred uspehom v letu 1955 je Železničar od oktobra 1949 do marca 1950 nastopal v posebnem, edinstvenem tekmovanju – prvenstvu Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), imenovanem UCEF. Leta 1947 je bila meja med Jugoslavijo in Italijo določena s Pariško mirovno pogodbo, je ta pogodba ustanovila tudi posebno državno tvorbo Svobodno tržaško ozemlje. Zajemalo je področje od Devina do Novigrada, s conama A in B. Živelo je vse do Londonskega memoranduma leta 1954. Nogometno prvenstvo STO-ja so v sezoni 1950/51 sestavljale ekipe: Arrigoni iz Izole, Piran, Aurora iz Kopra, Montebello, Umag, Opčine, Bartoniglia, Meduza iz Kopra, Novigrad ter moštvi, ki teritorialno nista spadali v območje STO-ja, Pro Gorizia in Železničar Nova Gorica iz Šempetra.    

Unikaten nastop v ligi STO-ja je pomenil prvo večje tekmovanje na mednarodni sceni tedaj mladega nogometnega moštva. Že pred tem in v poznejših letih so se belo-modri večkrat na prijateljskih srečanjih pomerili z zamejskimi moštvi, kot so Juventina iz Štandreža, Mladost iz Doberdoba, Sovodnje, Primorje iz Proseka itd., ekipami iz Furlanije-Julijske krajine ter avstrijske Koroške (VSV Beljak, KAC Celovec,...).                   

 

VSI NASTOPI GORIŠKEGA KLUBA PO POSAMEZNIH SEZONAH 1947-1963  

FD GORICA 1947/48

(II. slovenska nogometna liga, 4. mesto od 8 ekip)  

Igralci: Edko Koglot, Dušan Arčon, Jožko Orel, Gvido Gorjan, Oskar Tribušon, Eljo Martellani, Jožko Saksida, Oskar Klančič, Franc Bajt, Viktor Silič, Anton Komel. Trener: Edko Koglot  

ŠD GORICA 1948/49

(II. slovenska nogometna liga, 1. mesto od 8 ekip)  

Igralci: Edko Koglot, Dušan Arčon, Jožko Orel, Gvido Gorjan, Oskar Tribušon, Eljo Martellani, Jožko Saksida, Oskar Klančič, Franc Bajt, Viktor Silič, Anton Komel, Vlado Korpar, Branko Korpar, Rudi Mučič, Igor Pignatari. Trener: Vellini  

SŠD ŽELEZNIČAR NOVA GORICA 1949/50

(Liga STO, oktober 1949 – marec 1950, 11 ekip)  

Igralci: Igor Pignatari, Franc Bajt, Jožko Orel, Edko Koglot, Dušan Arčon, Anton Komel, Padovan, Vlado Korpar, Branko Korpar, Gvido Gorjan, Viktor Silič, Rudi Mučič, Beltram, Oskar Klančič, Sandi Petejan, Anton Mozetič, Kokelj, Jožko Saksida, Kunek, Rajko Štolfa, Renato Šušmelj, Danijel Besednjak. Trener: Franjo Laci  

SŠD ŽELEZNIČAR NOVA GORICA 1950

(slovenska nogometna liga, 9. mesto od 12 ekip)  

Igralci: Babič, Viktor Silič, Anton Mozetič, Dušan Arčon, Oskar Klančič, Anton Komel, Padovan, Vlado Korpar, Jožko Orel, Jožko Saksida, Edko Koglot, Franc Bajt, Vid Kuzmin, Ivan Kogoj.   Trener: Franjo Laci  

SŠD ŽELEZNIČAR NOVA GORICA 1951

(slovenska nogometna liga, 9. mesto do 11 ekip – izpad v primorsko ligo)  

Igralci: Jožko Orel, Anton Komel, Viktor Silič, Branko Nestorov, Ivan Kogoj, Chiandussi, Danijel Besednjak, Anton Mozetič, Vid Kuzmin, Franc Bajt, Dušan Arčon, Kos, Renato Šušmelj, Oskar Klančič, Igor Pignatari. Trener: Edko Koglot  

SŠD ŽELEZNIČAR NOVA GORICA 1952

(primorska liga, 1. mesto od 5 ekip – napredovanje v slovensko ligo zahod)  

Igralci: Igor Pignatari, Viktor Silič, Jožef Žbogar, Renato Šušmelj, Ivan Kogoj, Emil Žorž, Anton Mozetič, Vid Kuzmin, Emil Brajnik, Izidor Merljak, Anton Komel, Oskar Klančič, Kamilo Gorjan, Franc Bajt, S. Ušaj, Vlado Korpar. Trener: Edko Koglot  

SŠD ŽELEZNIČAR NOVA GORICA 1952/53

(slovenska nogometna liga zahod, 3. mesto od 8 ekip)  

Igralci: Igor Pignatari, Jožef Žbogar, Anton Mozetič, Renato Šušmelj, Ivan Kogoj, Anton Komel, Viktor Silič, Oskar Klančič, Kamilo Gorjan, Franc Bajt, Emil Brajnik, Oton Mozetič, Vlado Korpar. Trener: Edko Koglot  

SŠD ŽELEZNIČAR NOVA GORICA 1953/54

(slovenska nogometna liga zahod, 3. mesto od 9 ekip)  

Igralci: Igor Pignatari, Anton Komel, Oton Mozetič, Viktor Silič, Lojze Gulin, Franc Bajt, Oskar Klančič, Vlado Korpar, Renato Šušmelj, Ivan Kogoj, Izidor Merljak, Marjan Žibernik, Virgilio Bevčič, Emil Brajnik. Trener: Edko Koglot  

SŠD ŽELEZNIČAR/ŽNK NOVA GORICA 1954/55

(slovenska nogometna liga zahod, 1. mesto od 10 ekip; v finalu zmaga nad Rudarjem iz Trbovelj (5:1, 1:4) – napredovanje v slovensko-hrvaško oz. II. zvezno ligo)  

Igralci: Igor Pignatari, Viktor Silič, Ivan Kogoj, Danijel Besednjak, Cveto Krajnik, Lojze Gulin, Vid Kuzmin, Pino Križaj, Vlado Korpar, Kamilo Gorjan, Ivan Markič, Anton Mozetič, Franc Bajt, Bednar, Jožko Vodopivec, Virgilio Bevčič, Oton Mozetič, Marjan Žibernik. Trener: Edko Koglot  

ŽNK NOVA GORICA 1955/56

(slovensko-hrvaška liga oz. II. zvezna liga, 12. mesto do 12 ekip – izpad v republiško ligo)  

Igralci: Igor Pignatari, Ivan Kogoj, Lojze Gulin, Danijel Besednjak, Cveto Krajnik, Ivan Markič, Franc Bajt, Kranjc, Kamilo Gorjan, Babič, Batistič, Gabrić, Anton Mozetič, Jože Oblak, Andjelo Ziković, Spajić, Bestović, Oton Mozetič. Trener: Ernest Švast  

ŽNK NOVA GORICA 1956/57

(ljubljansko-primorska liga, 4. mesto do 10 ekip)  

Igralci: Igor Pignatari, Virgilio Bevčič, Anton Mozetič, Cveto Krajnik, Emil Brajnik, Spajić, Pino Križaj, Franc Bajt, Jože Oblak, Ivan Markič, Kamilo Gorjan, Ivan Kogoj, Lojze Gulin, Izidor Merljak. Trenerja: Edko Koglot, Vlado Koprar  

ŽNK NOVA GORICA 1957/58

(ljubljansko-primorska liga, 6. mesto do 10 ekip)  

Igralci: Virgilio Bevčič, Vitko Uršič, Kamilo Gorjan, Cveto Krajnik, Izidor Merljak, Doro Merljak, Lojze Gulin, Kamilo Gorjan, Ivan Kogoj, Edi Mermolja, Renato Blažica, Ivan Faganel, Ivan Markič, Emil Mozetič, Igor Pignatari. Trener: Edko Koglot  

ŽNK NOVA GORICA 1958/59

(primorska liga, 1. mesto – napredovanje v slovensko consko ligo)  

Igralci: Livjo Leban, Igor Pignatari, Izidor Merljak, Cveto Krajnik, Lojze Gulin, Kamilo Gorjan, Ivan Kogoj, Edi Mermolja, Renato Blažica, Ivan Faganel, Ivan Markič, D. Merljak, Marjan Žibernik, Pino Križaj, Vodopivec, Marko Černic, Jožef Trpin, Ciril Brezavšček, Vid Kuzmin. Trener: Edko Koglot  

ŽNK NOVA GORICA 1959/60

(slovenska conska liga, 10. mesto do 12 ekip)  

Igralci: Izidor Merljak, Ivan Kogoj, D. Merljak, Lojze Gulin, Cveto Krajnik, Ivan Faganel, Kamilo Gorjan, Renato Blažica, Pino Križaj, Ivan Markič, Marko Černic, Livjo Leban, Branko Nestorov, Ciril Brezavšček, Dolenc, Franc Bajt, Marjan Žibernik, Vid Kuzmin, Franjo Anić, Gvido Tinunin, Stojan Šuler, Sosič, Jožef Trpin. Trener: Glinšek  

ŽNK NOVA GORICA 1960/61

(slovenska conska liga, 9. mesto od 12 ekip)  

Igralci: Janko Lutman, Marjan Ušaj, Ivan Markič, Lojze Gulin, Cveto Krajnik, Ivan Faganel, Pino Križaj, Vid Kuzmin, Marko Černic, Danijel Besednjak, Renato Blažica, Franjo Anić, Kamilo Gorjan, Edi Mermolja, Ciril Brezavšček, Emil Mozetič, Franko Šušmelj, Vitko Uršič. Trenerja: Vlado Korpar, Edko Koglot  

NK GORICA 1961/62

(slovenska conska liga, 6. mesto do 12 ekip)  

Igralci: Ciril Brezavšček, Franjo Anić, Marjan Ušaj, Jožef Trpin, Ivan Markič, Edi Mermolja, Vitko Uršič, Pino Križaj, Marko Černic, Emil Mozetič, Janko Lutman, Enes Torlaković, Marković, Marjan Hlede, Vid Kuzmin, Jožef Reščič, Branko Pejović, Danijel Besednjak, Lucijan Medeot, Renato Blažica. Trenerja: Vlado Korpar, Edko Koglot  

NK GORICA 1962/63

(slovenska conska liga, 10. mesto od 14 ekip)  

Igralci: Ciril Brezavšček, Jožef Trpin, Nino Petrot, Vid Kuzmin, Enes Torlaković, Ivan Markič, Vitko Uršič, Jožef Reščič, Danijel Besednjak, Pino Križaj, Ivan Faganel, Emil Mozetič, Edi Mermolja, Marjan Hlede, Marko Černic, Renato Blažica, Livjo Leban. Trener: Vlado Korpar